Bilo je. Bilo je vsega veliko in ravno prav. Radosti, napetosti, tudi solz in nasmehov. Vendar je verjetno pravilno, da začnemo na začetku. Organizacija takšnega dogodka v Cankarjevem domu v Ljubljani je bila za naš majhen tim strokovnih delavk velik izziv poleg vseh drugih delovnih nalog. Vendar smo se strinjale, da si to vse zaslužimo. Naše uporabnice, podpornice, aktivistke in strokovne delavke sestrskih nevladnih organizacij, mimobežne opazovalke ter tudi me. Da je pravilno, da tak rojstni dan obeležimo na poseben način. Da praznujemo vsi skupaj javno in ponosno. Povezanost v skupnost oseb, ki se vsaka na svoj način borimo proti nasilju v naši družbi je nujen pogoj za vzpostavitev enotne fronte proti vse prisotnih pojavih spolnega nasilja in tudi drugih oblik neprimernega vedenja. To je bil ta dan. Danes pa je že nov dan. Vabimo vas, da z nami podoživite dogodek z besedami in odličnimi fotografijami mojstra Marka Alpnerja.
Malo pred 16. uro smo se v petek 29. novembra 2024 začeli vsi zbirati v drugi kleti Cankarjevega doma, pred dvorano, ki ponosno nosi ime našega pesnika Srečka Kosovela, kar je bilo nadvse primerno (»bodi pesem, bodi moja pesem«). Omenjamo pesmi, ker je z avtorsko poezijo večer otvoril naš moderator Urh Mlakar. Lahko zapišemo v našem imenu, bili smo pristno ganjeni, da je Urh napisal pravo himno našemu Združenju, zato jo v celoti povzemamo tukaj:
Težke, temne zgodbe med nami še kar živijo,
Oseb, ki se bojijo, oseb, ki o tem molčijo.
Oseb, ki so občutile agresijo.
Oseb, ki od takrat naprej trpijo.
Oseb, ki le želijo, spet začutit toplo energijo.
Koliko ljudi nemirno spi, zaradi travm in agonij,
Nemočno stopa po hodnikih, kjer vsak korak boli
Koliko ljudi pretaka solze, neustavljivih bolečin,
Nedolžno vsak dan se sprašuje, zakaj se to zgodilo je prav njim?
Nihče ne sme, poseči brez privoljenja drugega v intimo,
Ne pomeni ne, svojo lastno voljo si želimo,
Ker nam pripada, ker bi morali vsi imeti svobodo,
Trudimo se, da nam vzeli je ne bodo.
Radi bi stres zamenjali za ples,
Radi bi težavo zamenjali za zabavo,
Radi bi spolno nasilje, zamenjali za pozitivne mirne cilje.
V tem krutem svetu, našli vsakomur svoje izobilje
Ni prav, ni fer, da to se sploh dogaja,
Ni človeško, da kdorkoli, nad komurkoli to izvaja.
Ljudje smo, ki bi morali delit ljubezen.
Sovražim svet, če svet je krut in jezen.
Velikokrat se zdi da tu ne bo izhoda,
Da zapirajo se možnosti, da izgublja se svoboda.
A dobrota še živi potihem tu med nami,
Ne pozabim, da tukaj nismo sami.
Tu zbrani v dvorani, v obliki mira in zavetja spet,
Obeležujemo naše delovanje, zdaj že 30 let.
Še vedno tu, dosegljivi za pogovor,
Da vsaj malo lažje nesti bo ta neizprosni tovor
Z žrtvami nasilja, sočustvujemo,
Nudimo oporo, nasvete, sodelujemo
Poslušamo, pomagamo, vsak dan in noč.
Mi smo združenje za MOČ.
Sledila sta dva govora. Najprej je vse navzoče, med drugim ministrico za pravosodje gospo Andrejo Katič in predstavnika Policijske uprave Ljubljana, pozdravila predsednica Združenja za MOČ Jerneja Munc in v svojem govoru izrazila tako zahvalo vsem za takšno in drugačno podporo dogodku kot tudi svoje upanje, da čez 30 let takšna orgnaizacija ne bila več potrebna, saj bi bilo spolno nasilje le del zgodovine. Sledil je bivši predsednik Združenja Mitja Svete, ki je orisal začetke in zgodovino organizacije za boj proti spolnemu nasilju. Tudi on je izrazil podporo tako ekipi svetovalk kot vsem, ki ste se odloči ta petkov večer preživeti z nami. In kakšen večer je bil!
Pred več kot dvemi leti smo začeli sodelovati z gledališkim kolektivom Reaktor, ki se takrat še niti ni imenoval tako. Bolj je šlo za magistrsko predstavo igralca Jureta Žavbija, ki se je odločil za obravnavo tematike spolnih zlorab skozi gledališki jezik. K sodelovanju je povabil kolegico Laro Wolf, dramaturginji Uršo Majcen in Katjo Markič, lučnega mojstra Domna Lušino ter Aljošo Živadinova Zupančiča, ki je skrbel za zvok. Naša naloga je bila in ostaja poskrbeti za obvezni pogovor s publiko po predstavi. No, predstava Krik: Prvi glas je daleč presegla okvire magistrske produkcije, že dve leti se seli med odri, gostuje in ozavešča. Vmes je ekipa pobrala Univerzitetno Prešernovo nagrado in ustvarja dalje. Tudi tokrat smo prisostvovali vrhunskemu avtorskemu gledališkemu delu o težki tematiki pred največjim številom gledalcev in po predstavi Prvi glas prisluhnili enemu najbolj poglobljenih pogovorov z obiskovalci, ki je še enkrat več potrdil tezo, da je odpiranje prostora za govorjenje o spolnem nasilju nujen del zdravljenja družbe. Sledil je nujen odmor in krepčilo pred glasbenim delom večera.
Po povratku v dvorano sta nas tam čakala Laura in Sven ali duet Zajtrk, ki s svojo unikatno mešanico etno zvokov, pank besedil in šansona zvočita songe, ki gredo v uho, ki so jedki, zabavni, tragični, življenjski in pretresljivi. Veseli smo, da smo povabili Zajtrk, da otvorita glasbeno popotovanje našega praznovanja. Nekateri ju niste poznali in ste ju zdaj spoznali. Verjamemo, da to ni bilo naše zadnje druženje. Moderator Urh je skrbel za zabavne igre med menjavo na odru, saj je bilo potrebno narediti prostor za kar šest glasbenih prijateljev, ki ustvarjajo pod imenom Eni od sedmih milijard. Nežne melodije, občutena besedila in predvsem močna povezanost skupine so bile glavne odlike tega pretanjenega nastopa, ki nas je na trenutke napolnil z melanholijo. In potem je naša Ajda lahko napovedala ljubljence občinstva, slovenske zvezde indie rock scene, enkratne Koala Voice. Miha, Domen, Tilen in Manca so nas brzinsko povabili med svoje hite in v divjem ritmu smo drveli proti koncu, kjer je dvorana stoje ploskala in Manca ležala na tleh. Potem smo si rekli še zadnjič hvala in šli domov. Bilo je lepo, bilo je res enkratno, tudi po vaši zaslugi.
Zahvaljujemo se podjetjem Eurobiro d.o.o., Extra Lux d.o.o., lepoteka.si, Ljubljanske mlekarne d.o.o., Radenska d.o.o., Zavarovalnica Sava d.d. za materialno podporo našemu dogodku ter posameznikom in posameznicam za finančne donacije. Hvala vam!
Za vse pa še fotografski spomini.
