Pogovor z otrokom o spolni zlorabi

Priprava na pogovor o spolni zlorabi, ki ga nameravate imeti z otrokom, je pogosto stresna, saj že sama tematika tudi pri odraslih vzbuja nelagodje. Vendar ni potrebe po tem, da vam to predstavlja stisko. Pogovori o spolnih zlorabah so del ostalih vzgojnih pogovorov, ki jih imate z otroki. Če vas skrbi, da je otrok žrtev zlorabe, morda niste prepričani, kaj storiti oziroma kako se odzvati. Ne glede na to, kakšna je vaša vloga, lahko ste starš ali drug družinski član, družinski prijatelj, vzgojiteljica, učiteljica ali druga oseba, ki se po profesionalni poti srečuje z otrokom, imate moč, da pozitivno vplivate na življenje tega otroka. Spolna zloraba otrok je zločin, ki ne sme ostati neopažen, medtem ko je vaša odločitev za pogovor na temo spolne zlorabe v največjo možno korist otroka.

Prepoznajte znake

Znaki spolne zlorabe niso vedno očitni, saj se vsak otrok odzove nekoliko drugače. Kljub temu je dobro poznati in opazovati opozorilne znake, ki bi lahko nakazovali na spolno zlorabo otroka. Nekatere vedenjske ali fizične spremembe, ki lahko povzročijo vašo zaskrbljenost za dobrobit otroka:

Vedenjski znaki: nenadna in nepojasnjena, a očitna sprememba vedenja, regresivno vedenje oziroma nazadovanje na že osvojenih področjih razvoja, spreminjanje higienskih rutin, na primer odklanjanje kopanja ali prekomerno kopanje, težave pri preoblačenju, odmikanje in izogibanje fizičnemu stiku, motnje spanja ali nočne more, starosti neprimerno spolno vedenje.
Fizični znaki: nepojasnjene bolečine v trebuhu, bolečine, srbenje ali pekoč občutek v predelu spolovil, pogoste okužbe sečil ali glivična obolenja, poškodbe (modrice, otekline) v bližini spolovila, kri na spodnjem perilu ali rjuhah.
Verbalni znaki: uporaba besed ali besednih zvez, ki so preveč odrasle za starost otroka, starosti neprimerno pripovedovanje in znanje o spolnosti, nenadoma otrok postane tih ali bistveno manj komunikativen.

Pogovorite se z otrokom

V kolikor vas skrbi, da se je zgodila zloraba, se lahko poskusite pogovoriti z otrokom. Vendar pa je pomembno, da si preden se tega lotite, zastavite naslednja vprašanja:

Kakšna je otrokova starost in zrelost, ter na kak način se lahko temu približam in tako vzpostavim komunikacijo?
V kolikor so otroci precej majhni je nerealno pričakovati, da vam bodo lahko dali konkretne odgovore na vaša vprašanja o tem kaj se je zgodilo. Do odgovorov lahko pridete skozi spontano igro z otrokom, vendar nikakor ne skušajte iz njih zvleči odgovore, saj bodo dobili občutek, da so naredili nekaj narobe.
Kako dobro drugače poznam otroka in kakšen je najin odnos?
V kolikor imamo z otrokom že vzpostavljen zaupen odnos, bo morda lažje začeti s pogovorom o tem. V kolikor otroka ne poznamo dobro, je v prvi vrsti najbolj pomembno zgraditi zaupno in varno okolje.
Kako se počutim ob misli na to, da bi se pogovoril/a z otrokom o tem?
V kolikor čutite močan odpor, strah, prizadetost ali drugo močno izraženo neprijetnost, se raje direktnemu pogovoru z otrokom izognite in razmišljajte o tem ali obstaja kakšna druga oseba, za katero menite, da ji otrok dovolj zaupa in bi se bila pripravljena z njim pogovoriti.

Vaša naloga vsekakor ni dobiti podrobne informacije o tem kaj se je zgodilo. Cilj pogovora je odpreti prostor v katerem bo imel otrok možnost zaupati kaj se je zgodilo in kako se zaradi tega počuti.
Pri pogovoru upoštevajte nekaj smernic, da ustvarite neogrožajoče in zaupno okolje, v katerem bo otrok lažje spregovoril. Osebe z izkušnjo spolne zlorabe so pod velikim pritiskom in se s težavo zaupajo drugim osebam. Zelo pomembno je, da je sogovornik na drugi strani razumevajoč in podporen.

Skrbno izberite kraj in čas. Skrbno izberite kraj in čas. Izberite prostor, kjer je otroku udobno in se počuti varno. Lahko ga vprašate, kje bi se rad pogovoril. V pogovoru ne sme biti prisotna oseba, ki bi lahko škodovala otroku.
Zavedajte se svojega tona. Če začnete pogovor s preveč resnim tonom, lahko otroka prestrašite. V tem primeru bi lahko otrok dal odgovore, za katere meni, da jih želite slišati, namesto da bi povedal resnico. Poskusite narediti pogovor bolj sproščen. Negrozeči ton pomeni, da bo otroku lažje in vam bo lahko pripovedoval o situaciji v skladu s svojim razumevanjem.
Uporabljajte odprta vprašanja. Zastavite vprašanja z uporabo otrokovega lastnega besednjaka, vendar naj bodo vprašanja vedno odprtega tipa, kar omogoča otroku prosto pripovedovanje. Na primer: »Kako je doma?«, »Kaj se je dogajalo v sobi?« ali »Kje po telesu se te je dotikal?«. V tem kontekstu lahko »dotikanje« pomeni različne stvari, vendar je otroku beseda verjetno znana. Izogibajte se vprašanj zaprtega tipa, na katera je možno odgovoriti z »da« ali »ne«, saj omejujejo možnost pripovedovanja in lahko delujejo sugestivno.
Poslušajte in bodite potrpežljivi. Vzemite si čas in dovolite otroku, da prosto govori in opisuje. Počakajte, da se sam ustavi in nato nadaljujte z vprašanji odprtega tipa o stvareh, pri katerih ste se počutili zaskrbljene. Tudi če ste razburjeni, morate dati otroku možnost, da se izpove na način in v tempu, ki ga zmore.
NE zaslišujte otroka! Še posebej ne na način, da postavljate vprašanja, kot so »Zakaj si bil tam?« ali »Zakaj mi nisi takoj povedala?«, saj pri otroku tako krepimo občutke krivdce.
NE silite v otroka v podroben opis zlorabe! Otrok je v stiski in pod pritiskom razkritja. V teh trenutkih ne izvajajte dodatnega pritiska na otroka, naj vam pove vse podrobnosti o dejanju. Morda otrok ne zmore povedati vsega ali lahko mislil, da mu ne verjamete.
Izogibajte se obsojanju in krivdi. Izogibajte se prelaganju krivde na otroka. Vprašanja in stavke začnite v prvi osebi z »jaz«. Na primer: »Zelo sem zaskrbljen glede tega, kar si mi povedala.«
Ne odzivajte se preveč čustveno. Poskusite se odzvati čim bolj mirno na otrokovo pripovedovanje, saj bi se lahko otrok v nasprotnem primeru umaknil, nehal pripovedovati ali celo počutil krivega, ker vas je s svojo izpovedjo vznemiril in prizadel.
Pomirite otroka in pokažite, da mu verjamete. Otroku morate dati občutek, da ni v težavah, ker vam pripoveduje. Dajte mu vedeti, da mu verjamete in postavljate vprašanja, ker ste zaskrbljeni za njegovo dobrobit. Ne pozabite, da je lahko pogovor za otroka zelo stresen in zastrašujoč. Otroci se bojijo posledic razkritja, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo. Prav tako številni storilci grozijo otrokom, kaj se jim bo zgodilo, če nekdo izve za zlorabo.

Obstajajo podporne fraze, ki lahko pomagajo v pogovoru z otrokom

Verjamem ti. Zelo si pogumen/a, da si mi to povedal/a. Žrtve občutijo velik čustven in psihološki pritisk. Porajajo se jim občutki negotovosti, sramu, krivde in strahu, da jim nihče ne bo verjel ali da jih bodo drugi krivili za spolno zlorabo. Nekatere osebe o zlorabi pripovedujejo zelo umirjeno in nečustveno. Tega ne povezujte z laganjem, saj gre za obrambni mehanizem. Vsaka oseba se na travmatični dogodek odzove drugače. Najpomembnejše je, da osebi verjamete, ko se vam izpoveduje.
Hvala, da si to delil/a z menoj. Žal mi je, da se ti je to zgodilo. To se ti ne bi smelo zgoditi. Žrtev mora začutiti empatijo osebe, s katero se pogovarja. Občutek razumevanja olajša izpoved težke izkušnje.
Ni tvoja krivda. Ničesar nisi storil/a narobe. Žrtve velikokrat krivijo same sebe za spolno nasilje. To je še posebej pogosto, če storilca poznajo. Spomnite žrtve, da ni njihova krivda, da so doživele zlorabo.
Ni mi vseeno zate in tukaj sem, da ti prisluhnem in pomagam po svojih najboljših močeh. Žrtev se mora zavedati, da je bila slišana in lahko računa na vašo pomoč. Presodite, ali so v krogu žrtve tudi druge osebe, ki bi ji lahko pomagale. Prav tako ji sporočite, da obstajajo institucije in organizacije, ki nudijo pomoč in podporo, tudi v procesu okrevanja.

Prijavite dogodek

V kolikor sumite, da otrok doživlja spolno nasilje, o tem obvestite pristojno policijsko upravo ali CSD. Prijava spolne zlorabe ni enostavno dejanje, lahko poraja dvome in čustveno izčrpa. Upoštevajte, da prijava zlorabe ponuja možnost, da zaščitite nekoga, ki se ne more zaščititi sam. Odgovornost vsake odrasle osebe je, da dejanje prijavi pristojnim organom. Tega bremena ne moremo prelagati na otroka ali druge osebe. Če ste v dvomih glede načina prijave ali o prijavi sami, se obrnite na našo nevladno organizacijo za posvet in dodatne informacije. Pokličite nas na telefonski številki 041 20 49 49 (Ljubljana) in 041 276 434 (Maribor) ali nam pišite na elektronsko pošto info@zamoc.si.

Pred prijavo spolne zlorabe:

Povejte otroku, da se boste pogovorili z nekom, ki lahko pomaga. Bodite jasni v tem, da morate spolno zlorabo prijaviti, saj ga lahko le na tak način zaščitite pred nadaljnjo zlorabo. Otrok morda noče, da dogodek prijavite, še posebej, če ga storilec obvladuje z grožnjo ali pa je otrok na storilca čustveno navezan. S prijavo vključujete organe, ki bodo otroka lahko obvarovali.
Poskrbite, da bo otrok na varnem. Če imate pomisleke glede otrokove varnosti, se prepričajte, da o svojih skrbeh obvestite pristojne organe, to je policijo in center za socialno delo. Če se bojite, da bo storilec otroku še dodatno škodoval, ko bo izvedel za prijavo, to jasno povejte organom.
Obvestite neogrožajoče starše. Če niste starš otroka in vas istočasno ne skrbi, da so starši tisti, ki povzročajo škodo oziroma izvajajo nasilje, pred prijavo vedno obvestite starše. Pri tem staršev ne prosite za dovoljenje za prijavo, saj je to vaša odgovornost do otroka.
Zloraba v družini. Če ste starš in vas skrbi, da vaš partner ali nekdo v vaši družini zlorablja vašega otroka, vas čaka izredno naporno in čustveno obdobje. Pomembno je, da kot odrasla oseba zaščitite svojega otroka. Ob tem ne pozabite, da poskrbite tudi zase.
Pripravite si informacije. Ker boste lahko ob prijavi v stiski, jezi ali zelo razburjeni, si predhodno pripravite informacije oziroma uredite misli. Verjetno vas bodo prosili, da sporočite podatke o otroku, naravi zlorabe in vašem odnosu z otrokom.