Smem biti to, kar sem

Rane otroštva nosimo s seboj. Po zadnji uradnih podatkih iz raziskave slovenskega ministrstva za pravosodje oktobra 2020 je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe. Vsak peti Slovenec! 400.000 ljudi. Njim dodajmo tiste iz družin, ki jih je zaznamovalo nasilje, alkoholizem in druge odvisnosti, hude telesne in duševne bolezni, disfunkcionalni  medčloveški odnosi.  Vsi ti ranjeni otroci imajo kot odrasli številne težave.

 

Zaradi okoliščin, ki jim kot otroci nismo bili kos, smo razvili nezdrave vedênjske vzorce in destruktivne obrambne mehanizme, zmaličene vrednote in škodljiva prepričanja. Ta programiranja otroštva so oblikovala očala, skozi katera vidimo, doživljamo, razumemo in interpretiramo sebe, druge in svet. Ali drugače: živimo življenje, ki ga ustvarjajo naša prepričanja, naše vedênje in obrambe, naši odzivi. Zlorabe (spolne, fizične, čustvene) in vse oblike psihičnega nasilja so ustvarile rane (ki smo jih prekrili in skrili), travme (ki smo jih potlačili) in bolečine (ki jih anesteziramo z nadomestki:  z bogastvom, oblastjo in močjo, s karierami in priznanji, odvisnostmi vseh vrst).

 

Ko se nam v življenju zgodijo pretresi in se sesujejo stvari, ki smo jih zgradili (prijateljstva, služba, družina, zdravje, imetje, partnerski odnos idr.), so ta pogorišča priložnosti in možnosti za nov začetek. Zgradimo lahko nekaj novega!  Če hočemo zgraditi drugačno prihodnost od sedanjosti, v katero smo vpeti, moramo spremeniti  psihološke mehanizme, ki so nastali v preteklosti. V možganih moramo ustvariti nove nevronske povezave, nove izkušnje in naravnanosti. Spopasti se moramo z nekdanjimi zlorabami, nasiljem, strahovi, z grozo, ohromelostjo, ranami, bolečinami, travmami in vsemi njihovimi posledicami. A to še zdaleč ni dovolj.

 

Ne moremo očistiti preteklosti, če ne vemo, s čim naj staro nadomestimo. Kako naj ravnamo drugače, če so naše obrambe in odzivanje edino, kar poznamo, saj smo se jih priučili že v otroštvu? Torej moramo novo šele spoznati: svoje temeljne bivanjske pravice in zdrave mehanizme sobivanja z ljudmi. Avtorica jih osvetli v desetih poglavij, v katerih se posveti čustvom, mislim, mnenjem in prepričanjem, vedênjem, našim temeljnim potrebam in vrednotam, odnosu do sreče in odnosov, odnosu do duhovnih dimenzij in Absoluta (Boga).

 

Knjiga Smem biti to, kar sem je nekakšen vodnik po človekovih temeljnih pravicah in psiholoških mehanizmih, ki je pripovedovan skozi avtoričino osebno življenjsko zgodbo in osvetljen s spoznanji iz psihologije, (nevro)znanosti in duhovnosti.

 

Maja Megla je bila dolgoletna novinarka in urednica (Mladina, Delo). Diplomirala je iz primerjalne književnosti in v novinarskem času pisala pretežno o kulturi in sodobni umetnosti. Njen prvenec, Stres, kuga sodobnega časa je postal knjižna uspešnica.

Call Now Button Scroll to Top